3.del solo poti - Baltik (S. Nemčija, Poljska, Litva, Latvija)
Pot se je začela že nekaj časa nazaj. Kako, lahko prebereš tu. Skratka, minilo je že nekaj časa, odkar sem se z otrokoma in psoma v Tinycamper-ju odravila na dogodivščino našega življenja. Začeli smo na Nizozemskem, nato nas je pot vodila dalje.
NEMČIJA
Vremenska napoved za prihajajoče dni ni bila najbolj obetavna, zato smo se odločili, da nekoliko pospešimo tempo in smo se ustavili v Wellness Camp Dune 6 ob nemškem baltiku. Zakaj tak kamp? Sem ljubitelj manjših kampov, a tokrat sem iskala mesto, kjer se bosta lahko otroka tudi v dežju zabavala – tu so imeli naravni notranji bazen, za otroke čez dan pa tudi igralnico z animacijami. Za sončen del dneva pa je bila nekaj minut hoje stran plaža. Nekateri te kraje poznajo po naselju Prerow, ki je turistično zelo opevan, nahaja pa se cca 5 min vožnje stran od tega kampa. Po mojem mnenju je bila plaža v naši bližini lepša, a sem bila prav zadovoljna, da je bila tista druga bolj zanimiva za turiste :D. Plaža na nemškem baltiku je iz bele mivke, kakršno redko vidiš drugje. Prvič v življenju smo plavali tudi v naravnem notranjem bazenu. Cena kampa, v kolikor te pot zanese tja, je bila za nas okoli 40€ (ne vem natančno koliko). Vsekakor vredno postanka.
V Nemčiji smo si po priporočilu ogledali tudi Serengeti safari park v Hamburgu. Tokrat smo imeli srečo, saj smo se najprej namestili v Camping Ahlden in šele naslednji dan odšli v safari. Zakaj srečo? Ker so imeli tu brošure s kuponi za brezplačni vstop za enega otroka (tako smo privarčevali 35€ pri vstopnini) in plačali le eno odraslo vstopnico (Lana je vstop imela brezplačen). Tako da če se odločiš, da greš po naši poti – vsekakor se splača iti najprej v kamp in vzeti kupon. To pa ni le safari park, ki je bil izjemno doživetje sam po sebi – pred tem nisem nič kaj veliko pogledala o tem parku, tako da smo bili začudeni, saj je to pravi zabaviščni park. Tu ne manjka hiša strahov, vlakec smrti, divje vožnje z velikimi gumenjaki, spuščanje po divji reki in še in še. In vse to je vključeno v ceno.
POLJSKA
Ker obožujem morje, sem se odločila, da bo pot malo daljša, a bomo čim več časa vozili ob morju. Tako smo se vrnili na Baltik, tokrat v naslednji državi na poti – Poljski. Odločila sem se za Camping Wiking, kjer smo bili le nekaj dni pred začetkom sezone – kamp je precej zaseden in ne med najcenejšimi, a vreden vsaj ene nočitve. Izbrali smo si neparceliran del, kjer je bilo mesto blizu izhoda do peščene obale. Ko smo se zvečer v prikolici družili in brali pravljice, se je slišalo bučanje valov. Plaža je bila sploh v tem času zame ena najlepših plaž, kar sem jih videla do sedaj (primerljiva z Grškimi). Voda pa nenavadno topla. Ljudi skoraj ni bilo, ne vem zakaj, a kamp je bil poln, na obali pa nas je bilo le nekaj turistov. Sama bi ostala še dan dlje, a sta otroka vztrajala naslednji dan, da gremo naprej raziskovati še neraziskano.
Tako smo nadaljevali pot do kampa na klifu s prečudovitim razgledom – Alexa Camping. Tu je bilo bližino Rusije močno čutiti, vojaki so bili vsepovsod, na avtobusnih postajah, v zraku, na vodi. Ni jih sicer bilo v kampu – malo je bil čuden občutek, uživanje vs bližina vojne. Zdelo se je sicer, kot da poljaki okrog nas tega sploh ne opazijo. V kampu smo imeli srečo, saj smo dobili zadnje prosto mesto. Po dnevu na peščeni plaži in uživanju v razgledu smo zvečer šli na predstavo z ognjem, katera je bila organizirana v sklopu kampa. Bilo je zelo zanimivo, tako za otroke kot odrasle – sama pa sem tudi prvič v živo videla predstavo z ognjem. Po koncu smo se odpravili do prikolice, se uredili za spat in ravno ko smo se ulegli, se je začela oglašati opozorilna sirena. Ko cel dan čez zaliv gledaš velike ruske? ladje, je ta sirena zelo zastrašujoča. Maj je rekel, da tisti trenutek odidemo. Skušala sem ga pomiriti in šla ven vprašati druge, za kaj se pravzaprav gre.
Ogromne ladje so bile še vedno na svojem mestu, nad nami ni bilo letal, ljudje pa so se zdeli povsem mirni. Ko je sirena ugasnila, se je zdelo, kot da je vse potihnilo, zato naenkrat ni bilo nikogar, da bi ga lahko vprašala, kaj se pravzaprav dogaja. Klicala sem Jureta, ali morda ve, ali se na ruski meji kaj dogaja. Sama sem pregledala strica googla, tudi za izbrani kraj - nič. Ker je vse postalo mirno, sem sklepala, da je to verjetno sirena za policijsko uro ali kaj podobnega, zato sem se vrnila v prikolico, pomirila otroke in smo za tisto noč zaspali. Zjutraj nas je pričakal čudovit dan in neverjetno lep razgled s klifa na odprto morje. Zaradi grenkega priokusa preteklega večera pa smo vseeno kar hitro šli naprej proti Litvi.. Na Poljski strani je bilo še veliko vojakov, ko smo prečkali Litvansko mejo pa se je zdelo, da smo sledi vojne pustili za seboj.
LITVA
Litva nikakor ni država, kjer bi bil camping turizem zelo razvit. Tukaj lahko najdeš fantastično lokacijo brez zvezdic in s skoraj nič mnenji uporabnikov (npr. tak lep camp je bil Vitruna dobri dve leti nazaj). Ker pa se nerada vračam na nek kraj 2x, saj je še toliko sveta za raziskati, sem trmasto iskala naprej. Napaka.
Po priporočilu smo se odpravili v »wellness camp« s 4 zvezdicami s savnami in bazeni. Kot da bi nas višja sila hotela opozoriti, nas je google maps peljal po skoraj nemogočih stranpoteh – po makadamskih cestah skozi gozd in polja. Prepričana sem bila, da na neki točki bo cesta postala neprehodna – a smo po nekem čudežu le našli pot od tam. Prispeli smo pred hotel, kjer naj bi bil omenjeni kamp. Receptorka nam je pojasnila, kje je lokacija kampa, ker pa smo bili sestradani od dolge poti, smo rezervirali večerjo v njihovi prestižni restavraciji. Sicer malo z zadržkom, ali poiskati kakšno restavracijo z manj zvezdicami, vendar je na koncu prevladala utrujenost (in po večerji so nam kar godile litvanske cene – za primerljiv meni bi pri nas verjetno dali do cca 5x več, pa še otroka sta dobila izkušnje 'fine kulinarike').
»Kamp« se je nahajal v notranjem krogu »podeželskih vil za goste«. Kar se tiče parcel – poleg motorista smo bili edini gostje, tako da gneče ni bilo, parcele pa so bile glede na veliko obiskanost do potankosti urejene. Kuhinjo in sanitarije smo si delili z uslužbenci, ki so bili sicer zelo prijazni, a higiena in čistoča prostorov jim je bila neznanka. Tako slabe izkušnje higiene v življenju še nisem doživela. Še zdaj mi je skoraj slabo, ko pomislim na vse skupaj. To je bil tudi razlog, da smo zjutraj ekspresno hitro šli naprej. In ja, nikoli več. Morda ima lokacija 4 zvezdice, verjetno hotel, za kamp to zagotovo ne drži.
Ta izkušnja je bila dovolj, da je bila naslednja destinacija že preizkušen kamp na baltski obali - Palangos Kempingas Compensa. V spominu sem imela, da je kamp v neposredni bližini meni eni od najlepših plaž na svetu – v Palangi. Bela mivka v neskončnost, mir, tišina, le bučanje valov in toplo morje. Pa je prišla tudi tu za nami realnost. Nekaj, kar je bilo še dve leti nazaj neokrnjeno, je zdaj podoba neokusnega turizma – na čudovitem naravnem biseru so naredili zabavišče za turiste, in to na plaži. Mir in tišino so nadomestile množice ljudi, pot do prečudovite plaže pa od zadnjega obiska le propada – namesto lepih lesenih desk sedaj gledaš na žebljičke, da se kakšnega ne pohodi in preskakuje prazne vrzeli sicer lesene poti. Da ne bo pomote, Palanga je še vedno čudovita, a žalostno je videti, kaj človek lahko naredi naravi v tako kratkem času. Lepote Palange ne znam opisati, je neverjetna…. A le upam, da se bo nekaj v glavah ljudi, ki skrbijo za ta del sveta, močno spremenilo in to hitro. Želim se vračati tja, a to je nekaj, kar se me je res dotaknilo. Biser, ki izginja…
LATVIJA
Po dveh dneh v Palangi in norem uživanju na valovih smo se pomaknili v majhen surferski kamp na severu Latvije. Ideja je bila, da gremo ves čas ob morju… Nasvet za tiste, ki vas prešine podobna ideja – ceste so takšne, da je skoraj katerakoli druga pot boljša 😊. Za Kamp Melnsils, kamor smo bili namenjeni, smo prebrali, da ga je skoraj nujno vnaprej rezervirati. In smo k sreči ga :). Tako so za nas našli prostor pod soncem. Gre za nekakšen malenkost bolj alternativen kamp v čisto svojem vzdušju. V njem lahko najamete eno od inovativnih hišk, ali pa bivate na parceli, kjer na eni strani gledate na morje in na drugi strani na mini zoo, kjer imajo kot ljubljenčke kozici, zajčke in kokoši. Gostom je na voljo tudi savna, jacuzzi (oboje za doplačilo), za malo večje otroke pa je super zip line. Na recepciji so sami mladi, vzdušje je res posebno, takšne množice pisanih supov pa nisem videla še nikjer do zdaj. V kampu preferirajo šotoriste, zato je hrupa zelo malo. Prav posebno doživetje je bilo kampirati v družbi skoraj samih šotoristov, ki so zvečer skupaj posedali ob ognju in se družili. Tukaj je mirnejši temperament ljudi že prihajal do izraza, saj ne glede na druženje je bilo vse zelo tiho. Na recepciji so tudi brez slabe vesti odslovili marsikoga, ki ni rezerviral in v to vzdušje ni pasal. To je pravzaprav prvi kamp, kjer se ni šlo za to, 'kdo ima večjega'. Vse je bilo alter in občutek, da je manj več, je bil prisoten povsod.
Obalo Latvije smo naslednji dan zapustili, saj se je naslednji dan končevalo naše 14-dnevno solo potovanje. Z Juretom sva bila dogovorjena, da se dobimo v Rigi, glavnem mestu Latvije. Mestni kampi na splošno niso nikjer nekaj zelo všečnega. Izbrala sem Riverside Camping, ki je imel najboljše ocene. Namestili smo se na parceli tik ob kanalu, tako da sta otroka lahko opazovala ogromne tovorne ladje, ki so prihajale v tovarno v bližini. Na drugi strani kanala je plavalo kup majhnih račk z mamico. Čez dan so se mimo vozili vodni skuterji, čolni, jadrnice. Zvečer pa smo v poznih nočnih urah le dočakali snidenje z Juretom na letališču, ki je od kampa oddaljen le 10 minut. Oboji polni doživetij ter srečni, da gremo skupaj naprej 😊.
P.S.: Riga je sicer lepo mesto, a ravno za en dan raziskovanja, nič več.
In kam naprej? Naša potepanja so objavljena na IG in FB, saj blogi nastajajo za nazaj. Upam, da pride komu prav izkušnja posameznih kampov, veseli bomo tudi vaših priporočil :).