Kampirati ali ne kampirati (1. del)

Sliko objavljam z dovoljenjem svojega dragega, ki mu je zasebnost še bolj pomembna kot meni. Zakaj slika? Tu se je naša pot proti Tinycamper – ju šele začela, pa čeprav niti nismo vedeli.

Sin si je že čisto od malega zelo želel kampirati. Meni to ni bilo nikoli blizu. Ko sem bila še otrok smo z družino hodili v hotele, v najslabšem primeru v apartmaje. Bili smo družina iz predmestja, niti pomislila nisem nikoli, da kampiranje pravzaprav obstaja. In če že, to so tisti neki čudni ljudje… Morda pa si ne morejo privoščiti česa drugega? Priznam, motila sem se….


Verjetno je nekaj na teh risankah in filmih, ki prikazujejo počitnikovanje družin na kampiranju, med njimi se tkejo tesne vezi, skupaj posedajo ob ognju in pečejo penice, vse skupaj pa je prava dogodivščina. V filmih gredo potem otroci spat, starša pa posedata ob ognju s kozarcem kakovostnega vina in se pogovarjata, se smejeta, spominjata, načrtujeta. A dokler teh prizorov takrat 4 – letni sin ni spremljal s široko razprtimi očmi in odprtimi usti, jim nisem namenila niti mikrosekunde.

Ko je to videl, je bil 'pečen' – midva pa posledično tudi :D. Bilo je samo še: "Mami, tati, gremo kampirati, prooosim. A bomo lahko kurili ogenj in pekli pence? Kdaj gremo, kdaj gremo?"


Juretova zgodba otroških počitnikovanj je malo drugačna. Z družino so namreč imeli prikolico. Nekaj malega o tem je napisal v zapisu ob obisku enega od slovenskih kampov tukaj. Na ta leta počitnikovanj je imel grenko sladke spomine. A sva si rekla, zakaj pa ne, probajmo.


Najin pristop h kampiranju je bil kot noč in dan, verjetno tipično žensko – moški. Sama sem zagrizla v 'shopping kampiranje', pri čemer sem spoznala, da to sploh ni 'poceni špas'. Šotor sva izbrala v Decathlonu, dvojno izoliran, avtomatsko postavljiv šotor, prijazen denarnici. Da bova kot par imela malo intimnosti, sva malemu kupila še McKinley-ev prav tako avtomatsko postavljiv šotor v outletu, kateri se je sicer izkazal kot mnogo manj kakovosten.

Ker sta nama udobje in čas zelo pomembna, sva za »vzmetnice« odštela nekoliko več, pred tem pa naredila celo tržno analizo, kaj kampisti priporočajo kot najbolj udobno. Vzela sva samonapihljivo vzmetnico, tako da je celotna zadeva skupaj s šotorom bila skoraj že ready za kampiranje v 15-minutah. Sledila je še posoda in nekaj drugih obveznih zadev (svetilka, prekrivna ponjava, pregrinjalo za po tleh…), kar pa je na koncu bilo vse prej kot poceni, kljub temu da sva gledala, da bi nas naš "kamp eksperiment" prišel čim ceneje, a hkrati pričaral vzdušje iz filmov 😊.


Kaj misliš, so pričakovanja srečala realnost? Nadaljevanje v naslednjem blogu…





90 views

Recent Posts

See All