Kampirati ali ne kampirati (2.del)

Blog je nadaljevanje predhodnega, ki se nahaja na tej povezavi.

Bili smo torej v iskanju prizora iz filmov, ko družina počitnikuje v šotorih, med njimi se tkejo tesne vezi, skupaj posedajo ob ognju in pečejo penice, vse skupaj pa je prava dogodivščina. V filmih gredo potem otroci spat, starša pa posedata ob ognju s kozarcem kakovostnega vina ter se družita dolgo v noč.

Povod za dogodivščino je bil najin takrat 4 – letni sin, ki si je izjemno želel kampirati. Po nakupu najnujneše opreme so sledili prvi obiski kampov. Realnost nas je ujela že pri pakiranju… Do takrat sem bila prepričana, da lahko z minimalno opremo doživimo vrhunsko izkušnjo. Navsezadnje smo tudi v vsakodnevnem življenju bližje minimalizmu kot mrzličnemu potrošništvu. Streznitev je sledila, ko smo s seboj vzeli poleg nujne opreme še: posteljnino in povštre ter dekico; tono hrane, ker kljub našemu relativno vitkemu stasu jemo kot termiti; hrano za pse; za vsak slučaj še kline in vrvi; brisače, obleko in vse kar pritiče počitnikovanju; mini štedilnik; plavalne pripomočke za otroka; pivo in tako naprej. Pred odhodom smo se tako šli tetris pri nalaganju v avtomobil. A smo le stisnili, zaprli montano, do vrha naložili prtljažnik in se odpravili.

Prva kampiranja so bila vikend kampiranja. Tu moram priznati, nam je kar šlo. Le da smo sprobavali eno podlago za spanje za drugo… Smo malo srckljani, saj vsaj naju je vedno na koncu nekaj žulilo, ne glede na to, na čem sva ležala in kaj sva podložila na tla za "udobno ležišče"… Zjutraj pa je tudi hrbet potreboval kakšno uro, da je prišel v svoje začetno stanje. Ni nama bilo jasno, gledala sva okoli kako so družine uživale, mi pa smo bili čisto zlomljeni. Začela sva razmišljati o visokem šotoru, a spet, še več za nosit, za malo več udobja, cena na koncu pa spet v nebo. Morda se kdo ne bo strinjal, meni se kampiranje definitivno ne zdi poceni.

A sin je bil zadovoljen, oči so mu kar žarele. Tako smo skoraj vsak konec tedna preživeli na kampiranju v naravi, po navadi ob kakšnem jezeru. V vmesnem času sva bila pogumna in sva se odločila, da gremo najprej na morju v apartmaje, ker pa imajo po 10 dneh naprej zasedene, gremo še 10 dni kampirati. Saj imam vso opremo, a ne? Tisto kampiranje naju je ubilo… domov sva se šla spočit. A o tem morda kdaj drugič.

Prišel je trenutek nekje konec avgusta, morda začetek septembra, ko je bila posneta fotografija iz prvega dela tega bloga. Sezona se je bližala h koncu. Šli smo kampirati v prvo vrsto Bohinjskega jezera. Kot je tam v navadi, čudovit razgled in neposredna bližina vode tudi nekaj stane – v tem primeru težkega tovorjenja vseh potrebnih zadev do ob-obalne parcele (seveda med drugim tudi zato, da imava sina ves čas na očeh, brez da bi morala cel dan ležati na plaži, medtem ko on noro uživa v čofotanju). Potem ko sva pretočila kar nekaj potu, izrekla nekaj kletvic (kot se seveda za slovenca, ko opravlja »težko« delo spodobi 😉), izbirala kaj bova dejansko nesla do izbrane parcele (hm, mogoče pa ne bo mraz ponoči, a bi kovtre kar pustila?; saj ne bomo toliko jedli, kaj pa če vzameva manj posode?; a bomo res vse to pojedli? (odgovor verjetno že poznate – seveda bomo), kaj pa če mali ne bo rabil tega in tega…) in na koncu sva le zadovoljno odprla zmagoslavno pivo, ki sva ga prinesla ne ravno kratko pot.

A kot tudi že tolikokrat poprej, uspelo nama je in čas je bil za užitek. Pri tem moram priznati, da smo količino hrane zaradi nošenja kar precej zmanjšali in smo raje šli čez dan jesti v restavracijo. Prihranilo je mnogo živcev in potu, je pa žal bolj trpela denarnica. A dokler podpirava slovensko, je to čisto ok, ane? 😉

Naš čudovit vikend oddih se je ponovno začel. Mali je norel po vodi, midva sva ga opazovala (seveda na stolih in mizah, ki sva jih prej prinesla), imela sva prečudovit razgled na Bohinjsko jezero, hedonistično sva se predajala uživanju in se veselila večera, ko bo tako kot v filmih otrok zgodaj od utrujenosti zaspal, midva pa bova imela svoj čas …

To je trajalo dan ali dva, zadnji dan pa se je bližalo že poprej napovedano neurje. Odločili smo se, da ostanemo, saj sva si tako Maj (sin), kot jaz želela izkusiti kampiranje v dežju. Jure je že vedel kako to izgleda in je že zavijal z očmi. A sva zmagala 😊. Izkušnja je bila čudovita, šotori znotraj niso premočili, stisnili smo se v en šotor in se družili. Žal je na trenutke tako pihalo, da nisva bila prepričana, ali bo šotor zdržal. Zaradi vetra nam je zunaj odneslo vse, kar ni bilo pritrjeno. Prav tako je v šotor priletelo mnogo reči, katerih drugi pri sebi niso mogli zadržati. Mimo šotora je pričel teči majhen potoček.

Drugi dan je žal tudi deževalo, je pa bil to tudi dan odhoda domov, saj je bil naslednji dan delovnik. Pospravljanje mokrega šotora…hm, o tem kdaj drugič. In nošenje in pakiranje, medtem ko cel dan brez prestanka dežuje...

Bilo je lepo… Ali je bilo vredno varnosti družine, ko je v šotor med neurjem priletelo marsikaj? Ne. Porajalo se je vprašanje – bomo res vedno taborili le takrat, ko je lepo vreme? Ker marsikaj pri kampiranju nam je bilo noro všeč. Realnost je bila zelo podobna tisti iz filma. Čudovito je bilo. A začela sva razmišljati, kako naprej…. Stil hočeva obdržati…biti ob vodi, gledati otroka, biti spontan in iti na oddih brez dolgega načrtovanja vnaprej, brez zlaganja tetrisa, brez prepirov…

In ja, našla sva rešitev. Tinycamper. A to mnogo kasneje. Z njim smo v naravi, kot del narave, a hkrati na udobnem in varnem. Ker ga marsikje štejejo kot 'šotor', se smemo nastaniti v prvi vrsti ob vodi. Torej, brez tetrisa, nošenja, prehitro izrečenih besed… Cosy&free v polnem pomenu besede...

** Stvari od kampiranja so nam ostale, jih še uporabljamo. Le da so te skrbno shranjene in na svojem mestu. Sin še vedno šotori, ker mu je to res v užitek, le da se sedaj že pritožuje nad udobjem med spancem :D. Ker imava sedaj tudi malo punčko, bosta sčasoma verjetno dobila strešni šotor za na prikolico… s trdo streho :D. A to je že druga zgodba.