Kolesariti ali ne...

Ok, s tem zapisom se bom zameril veliki večni trenutnih kolesarskih navdušencev. Ne bom odpiral perečih tem (rekreativec, amater, pro oziroma kdaj se katera izmed teh kategorij začne in konča), ne bom razglabljal o Slovenski delitvi na Rogliče in na "Tamale Pogije"… Te teme so ubistvu brezvezne in totalno neproduktivne.

Kolesarim z daljšimi/krajšimi presledki 24 let.. Kolesa, stil, obnašanje in še marsikaj se je v tem času drastično spremenilo. Na začetku je bil popularen predvsem BMX in začel se je MTB. Carske prestave so bile Shimano SIS. Tisti, ki je imel RapidFire prestavne ročke je bil preprosto…. CAR. Cestno kolesarjenje, vsaj po mojem občutku, ni bilo tako dobro postavljeno… Ni bilo nekih narodnih herojev, vzornikov, bilo je premalo radikalno… Tko nekako kot balet :D.

Prvo »resno« kolo sem dobil po koncu tretjega razreda… Itak Rog citybike/mtb, neka čudna težka zmes, 21 prestav (100gs rapidfire). Pisalo se je leto 1993. Z njim sem naredil izpit za kolo, odkrival skrite kotičke Barja in proti koncu osnovne šole spoznaval rekreativne prireditve. Seveda je bilo značilno za čas, v katerem sem se nahajal, da so se na njem menjavali dodatki (blatniki, prtljažnik). V nekem obdobju sem celo zamenjal balanco (ravno za ukrivljeno), da sem bil bolj 'aero'. Zadeva je na daleč zgledala podobno kot današnji grevel kolesarski pripomočki.

No, namen današnjega zapisa ni obujanje zgodovine koles, kolesarstva ali česa podobnega, ampak obujanje spominov/evolucije zimskega treninga.

Že kar zgodaj se je pojavila pri meni želja, da bi tudi po zimi nekako užival na kolesu. Da bi se 'mulc znoru', so rekli starši. Tako mi je Ata (Dedek) naredil doma (poudarek na doma) nekaj, kar je izgledalo kot trenažer. Najbolj podobna zadeva je tole na sliki spodaj.

S to razliko, da je bilo za kolo na vsaki strani za prst prostora in da je valjček imel steno, katera je preprečevala zdrs kolesa iz valja. O glasnosti nebi razpravljal (radio do konca pa še nisem slišal radija).

No, evolucija doleti vse zadeve, tako da se je s pridobitvijo prve specialke (rumen peugeot, grupa Shimano RSX) spremenil tudi trenažer. Trenažer, še vedno narejen doma, je bil po obliki podoben modernim trenažerem A oblike. Zadaj je celo imel nastavitev približevanja rotor koleščka, ne toliko za intenzivnost ampak zaradi različnih dimenzij gum. Skupno s prvim je imel to, da je bil narejen doma in da je prvi doniral drugemu rotor.

Nato so sledila leta pavze. Dokler nisem ponovno »padel« v šport. Po parih sezonah se je ponovno pojavila ideja o zimskem treningu, mraza nikoli nisem pretirano maral. Tako da sem šel v nakup. Ne spomnim se ali so že obstajali pametni trenažerji (mislim da so, vendar so bile aplikacije v povojih). Tako da sem kupil Elite Qubo digital (pol pametni trenažer) - pol pametni zato, ker naj bi se povezal z aplikacijo od Elita, vendar mi ga nikoli ni uspelo. Kot drugo imel je števček s prednastavljenimi programi vadbe, kateri so spreminjali obremenitev na sami napravi. Zwift in podobne interktivne aplikacije niso podpirale tiste zadeve. Njegova pomanjkljivost je bila zagotovo glasnost - odnosi s sosedi v bloku niso bili najboljši prvo zimo, naslednje zime sem bil zato v »izgnanstvu« pri Mami (babici), ki ima svojo hišo. Kar pa je vzelo precej časa. Vožnja, nastavitev zadeve, trening, tuš, vožnja.

In potem je postalo vse pametno. No tudi mene je povleklo v virtualno preživljanje zime v Londonu, New Yorku…. Tako je prišel na vrsto četrti mučilni pripomoček. Valji (spet Elit Areon Smart). Za valje sem se odločil iz ekonomskih razlogov.. Ni se mi dajalo denarja za pametne direct mount trenažerje. Pa še sam sebi sem si zdel car ker sem sposoben vozit valje.. Novi valji so mi celo omogočali, da sem treniral doma. Res pa, da sem bil odvisen od stene (za start in konec treninga), plus zasanjat se nisem smel, saj sem lahko poletel po sobi (se je zgodilo nekajkrat). Aufzicat se v nekaj sezonah nisem naučil. Ampak vožnja je bila zanimiva, kot bi bil zunaj na ravni cesti (klancev ni dobro simuliral), ampak ok, trening je bil narejen, prešvical sem se, kilometri so leteli.

No, letošnjo zimo preživljam na Elite Sunto T (končno na direct mount). Ja, po še eni neplanirani pavzi sem se letos odločal ali bi si umislil drug trenažer… Povečanje družine je prineslo malo drugačno postavitev v stanovanju in valji so kar naenkrat postali preveliki. No, kar sem razmišljal se je uresničilo in na vrat na nos sem si ga kupil. Zadeva je razvojno daleč daleč naprej že od valjev. Brezskrbno voziš, klanci so zajebani kot zunaj (in to s tem, da nimam kondicije, verjetno tudi z njo ne bo nič boljše).

Evolucija prinaša vedno nove zadeve, ne nujno dobre, vendar v tem primeru definitivno fantastične. Pravi užitek je videti napredek tehnike. Isto velja seveda za kolesa, ampak mogoče je to tema za drug zapis misli.. Še nisem pripravljen... Razmišljam pa o novem kolesu že nekaj časa. Vendar je to zaenkrat prevelik spekter.