Odkritje mini camperja in odločitev

Odločitev za pot do Baltika v času korone in nesigurne situacije na mejah z dvema malima otrokoma je prišla spontano. Iskali smo rešitev da nimamo težav z igranjem tetrisa na vsakoletnih počitnicah, da ni prepiranja kaj gre in kaj ne gre na pot, da ni pozabljenih stvari doma, ker se pač ni našel prostor v avtu.

Preizkusili smo šotorjenje, pri čemer je bil avto še bolj nabasan, vedno sem ležal na kamnu pa ni važno kakšno podlago smo imeli za spanje. Apartmaji… predaleč od vode in že prej omenjene »tegobe« dopustovanja. Avtodom občutno predrag za naš proračun. Tako smo prišli na idejo o kamp prikolici… In kalkulacija kaj vse je potrebno, da uživamo vsak vikend (če je čas in volja), da lahko preživimo dlje časa na dopustu in odkrivamo nam nepoznane kraje.

Začeli smo s standardnimi prikolicami in s tem pričeli igro s kilogrami prikolice, vlečno močjo avta in seveda potrebnih dodatnih izpitih, da pridemo skozi brez kakšnih ne želenih dodatnih stroškov, če nas ustavijo varuhi zakona. Ker se nam račun nikakor ni izšel smo začeli z alternativami…. Strešni šotor (super za raziskovanje, slabši za naš »slog« potovanja«) in na koncu smo odkrili mini kamp prikolice (solzice).

Moja draga je bila v začetku proti, njena izjava se je glasila nekako takole: »Se hecaš? Tole je pretirano preplačana postelja.« A je vseeno privolila, da greva na ogled. Takrat se je vanjo na prvi pogled zaljubila. V njeno obliko, velikost (večja od pričakovanj, več shranjevalnega prostora, a hkrati dovolj majhna, da si jo upa voziti tudi ona), v drugačnost.

Neverjetno je, kako zelo si lahko v stiku z naravo, pa še vseeno v udobju mehke vzmetnice, z dostopom do kuhinje, prečudoviti razgledi pa so kot na dlani. To je to, dileme ni bilo več.

Vseeno sva šla pogledat tudi standardne avtodome in velike prikolice, kar pa je le še potrdilo najino odločitev – to je to.