Pot do Baltika s 6 - mesečno deklico, 7 - letnim navihancem ter 'belim volkom' -> 4200 km

Updated: Jan 5

S sprejetjem odločitve za TINYCAMEPR je prišla tudi odločitev, da se kot družina odpravimo na potovanje do Litve, kjer ga bomo prevzeli.


Načrtovanje postankov na poti s 6 mesečno punčko je bilo že v samem startu načrtovano improvizirano. Dan pred odhodom sva s partnerko rezervirala hotel v Brnu. Za naprej si nisva upala rezervirati, saj nisva vedela, kako bo mala zdržala pot. Tako smo si za prvo etapo vzeli cel dan časa. Seveda smo avto prej peljali na servis, ga temeljito očistili ter zamenjali gume , da bo kot iz škatlice za 3.500 km načrtovano dolgo pot (google načrtovanje iz kavča).


Ljubljana – Brno ali v katerem grmu tiči zajec

Zjutraj smo vstali normalno kot vsak dan (njen komentar: kakšno uro prej 😉). V avto smo znosili vse kar še nismo v predhodnih dneh ter se odpravili.


Prvi postanek je bil na domači bencinski črpalki (z masko na nosu). Monster za na pot (brez tega mi živeti ni) in po omejitvah do Šentilja na mejo in točenje zadnjega slovenskega bencina za nekaj časa. Mejne kontrole na Avstrijski strani ni bilo, zmanjšal sem samo na toliko, da je Avstrijski policist pokazal, naj gremo naprej. Avtocesta proti Dunaju je delovala znano in domače (nekajkrat prej sem jo prevozil službeno in zasebno), Dunajska vpadnica kot vedno živčna in naprej proti meji… Do Dunaja smo imeli en postanek, hrana je pač pomembnejša od hitrosti. Nadaljevali smo mimo Dunaja proti meji s Češko, pot se je že malo vlekla, rastla je tudi nestrpnost kako bo šlo čez Avstrijsko - Češko mejo… Na meji smo na črpalki kupili češko vinjeto in se odpravili naprej, z vsemi PCT dokumenti v pripravljenosti. Omejitev na cesti je bila 70, nikjer ni bilo nikogar da bi nas ustavil ali pregledal, tako da smo prečkali mejo in samo gas proti Brnu, ki je bila naša prva ciljna destinacija na poti.





Navigacija nas je usmerila naprej od Brna, saj so bili vsi izstopi iz avtoceste na naši strani zaprti. Pot se je tako še malo zavlekla, a smo končno v popoldanskih urah prispeli na cilj. Na vzpetini nad Brnom se nahaja čudovit hotel, v katerem smo prenočili. Za čuda mask ni imel nihče. Ne zunaj ne notri. Po prijavi smo najprej znosili stvari v sobo, nato tuš, kosilo. V oči so nam padli hamburgerji (cenovno zelo ugodni v primerjavi z našimi). Vsak je zmazal svojega. Ker smo za raziskovanje mesta bili preutrujeni, smo se odpravili navzgor ob cesti po pločniku, saj se nam je zdelo po obiskovalcih, da je hrib nekako podoben domačemu Golovcu. Nismo se motili, na hribu je bilo polno pešpoti, našli smo celo učno pot, katera je vodila po zapuščenem kamnolomu. Na poti smo srečali veverico, ki nam je prečkala pot in polepšala dan, malo naprej pa divjega zajca. Prijetno utrujeni smo se vrnili v sobo in načrtovali nadaljevanje poti.


Severni medved in beli volk

Da bi bilo potovanje za starejšega sina bolj znosno, smo se odločili za obisk živalskega vrta. Sicer je to pomenilo ovinek na poti, vendar vsekakor vreden. Parking je bil označen in lahko dostopen. Pred odhodom smo si v žep za vsak slučaj dali vsak svojo masko (nikoli ne veš kakšna so dnevna navodila) in odšli raziskovat.


Živalski vrt je na hribu in voziček z dojenčico je bilo kar naporno potiskati v hrib. Dodatni izziv je, da do nekaterih živali ne moreš, če imaš psa. Ampak pri nas je tudi psička polnovreden član družine, zato je bila tudi ona z nami na poti. Namen obiska je bil v živo prvič videti polarnega medveda in polarnega volka. Obisk ne razočara, saj sta to zelo lepi in veličastni živali. Zadovoljni in nasmejani (ter rahlo utrujeni od hoje) smo odrinili proti Poljski. Naslednja postaja - Krakow.


Krakow

Ker so bili otroci utrujeni, je bil transfer dolg… Mogoče malenkost predolg, saj je pomenil kar pošten ovinek s poti. Meja med državami – kot da je ni; le avtocestne table so obveščale, da smo v drugi državi. Rezervirala sva hotel v centru mesta v starem mestnem jedru, tako da smo imeli do vseh znamenitosti samo 5-10 minut hoje. Prispeli smo zvečer, ravno še pravi čas, da smo še ujeli restavracijo v pritličju hotela, kjer smo se malo podprli, preden smo popadali v posteljo. Sledi o nošenju mask ni bilo nikjer, saj so se prebivalci odločili, da jih pač ne bodo nosili (vsaj tako je povedal receptor).


Naslednji dan smo se sprehodili do Visle in gradu Vavel pogledat kip zmaja, kateri naj bi bruhal pravi ogenj. Na žalost je zmaj zbolel in je bil na remontu 😊. Ob sprehodu ob reki sem opazil, da so vsi pomoli in splavi zaprti, podobno je bilo tudi v Brnu. Na reki nikogar. Ko smo se vračali do hotela smo zašli v židovsko četrt, kjer smo našli simpatično kavarno z odličnim kapučinom (največja šalica kapučina kar sem jih kadar koli pil). Četrt je bila prav boemska, v njej smo se odlično počutili, kot tudi v celotnem Krakowu, ki je na nas naredil zelo lep vtis. Po odmoru v boemskem razpoloženju smo zatavali pogledat galerijo in odšli iz nje s sliko, ki bo po vrnitvi krasila našo domačo steno ter nas spominjala na čudovite trenutke. Sledilo je pakiranje, pot do avta in že smo bili na poti do naslednje destinacije.


Promenada ki to ni

Naslednji postanek je bila Promenada Seharze (prepričale so nas slike na internetu ter želja, da bivamo nekje ob vodi), ki se je nahajala cca 30 min višje od Varšave. Promenada daje občutek socialističnega letovišča ob jezeru, v katerem smo bili skoraj edini gosti, ob našem prihodu pa so nas vsi zaposleni opazovali, kako smo se znašli pri njih. Občutek je bil kot v kakšni skrivnostni kriminalki, kjer tujci zatavajo v osamelo počitniško letovišče, kjer se dogaja nekaj nenavadnega. Nihče ni govoril angleško, soba je bila na meji sprejemljivega, po obisku hotela v Krakovu pod nivojem (človek se hitro razvadi), ni bilo telefonskega signala (zato nismo mogli rezervirati nobene nastanitve za naslednji dan). Seveda smo na destinacijo prišli lačni in kot naročeno je bilo vse že zaprto (ob 20 zvečer). Iz avta smo pobrali prigrizke za po poti (čipse, palčke…) in naredili improvizirano večerjo. Komaj smo čakali zajtrk, ki naj bi bil v 'beli stavbi' (poti ni znal nihče povedati v angleščini). Zjutraj smo našli belo stavbo, kjer pa so nam povedali, da pes ne sme biti zraven. Ok, peljemo ga nazaj v sobo, se odpravimo nazaj, po zajtrku pa na plažo. Jezero je ogromno, na njem same marine. Veter je dokaj močno pihal, tako da je bilo supanje na njem kar zanimivo (tako prejšnji večer kot naslednji dan zjutraj). Po kopanju in uživanju na naravno mivkasti plaži smo se še hitro odpravili na kosilo in nato naprej. Po nekaj metrih ceste oba otroka trdno zaspita.


Omeniti moram, da perspektiva otrok je povsem drugačna od najine -> sin je na destinaciji noro užival. Vrhunec prvega dne mu je bila 'nezdrava večerja', drugi dan pa je lahko norel po praktično prazni peščeni plaži in do poznega popoldneva kopal luknje v mivki ter izdeloval peščene gradove. Plitka mivkasta voda je segala do boj, tako da je bil lahko povsem samostojen. Ker smo bili na plaži praktično sami, je tudi pes norel z njim v in ob vodi. Za sina je bilo to definitivno eden od vrhuncev potovanja.


Litva

Pot od Poljske proti Litvi je potekala po zanimivih cestah (navigacija je predlagala »bližnjice«), zato smo lahko opazovali čudovito pokrajino. Mnogo lepše, kot če bi samo švignili mimo po avtocesti. Pred nami so se razprostirala polja, travniki, vasi in bolj kot smo se bližali Litvi, bolj je prevladoval gozd. Prečkali smo mejo, katera to pravzaprav ni (nikjer ni bilo nikogar), sledil je hiter postanek, zamenjava časovnega pasu in pot naprej. Iz razmajane pokrpane ceste (v času pisanja jo obnavljajo) smo prišli na lepo avtocesto. Hitrost je bila primerna razpoloženju, nakar smo videli, da se peljemo mimo hotela (seveda na nasprotni strani), avtocesta pa toliko nova da navigacija (google) nima še vrisanega predhodnega izhoda. Hotel je bil lep in moderen, receptorka prijazna. Tako smo zaključili zadnji dan pred novo dogodivščino. Zadnji dan preden postanemo kampisti 😊.


Kaunas

Hotel na obrobju Kaunasa je bil videti super nov, čist, prijazno osebje, velika soba.... vendar je vtis pokvarilo naslednje jutro... Litva je posebna dežela (ubistvu vse vzameš sarkastično in je super). Jutranje bujenje najmlajše članice družine (lakota je huda reč) nam prinese problem z vodo. Ni je bilo. Odidem na recepcijo, prebudim receptorko katera mi uredi vodo (ko se pri sosedih odpre avtopralnica, naj bi hotelu zmanjkalo vode)... Čez 2 uri ponovitev situacije vendar s spremenjeno izmeno... Tokrat sem dobil vprašanje če vodo potrebujemo takoj... V mislih si mogoče malo oddahnem, saj če je to najslabši trenutek dneva bo vse ok... Po zajtrku še zadnjič natovorim avto (yes, zadnji tetris) in odrinemo proti prevzemu naše tinycamper prikolice...


Vilna

Google in njegove inovativne ideje se izkažejo kot stalnica tega dneva... iz glavne regionalne ceste nas preusmeri na zelo slab makadam (vozili smo se pod 20 km/h) in se čudili znaku za prednostno cesto sredi križišča makadamskih cest. Litva je super za makadamkanje (s kolesom ne z avtom). Ko prispemo na dvorišče Tinycamper ugledamo našo lepotičko katera se sonči v opoldanskem soncu. Pogovor z Eugenijem (lastnik, direktor in še marsikaj) vodi v razgled naše pridobitve. Endorfini so na višku, veselje in nestrpnost da jo končno preizkusimo. No, dneva še ni bilo konec.. Priklop na avto in test luči razkrije, da imamo električno težavo... Seveda najprej začnemo pri avtu (vse ok), pregledamo prikolico (vse ok), na koncu se lotimo pregleda adapterja in izkaže se, da je bil v okvari ("izguba nekaj ur" nas ne skrbi, saj so dnevi doolgi). V vmesnem času ko se ureja elektrika uredimo še notranjost prikolice (razporedimo vse kar je v avtu v njeno notranjost). Ko je vse urejeno odrinemo na Trakai ( bucket list).

Trakai (ali Bled na steroidih) in google maps :)

Celotna pustolovščina je bila brez načrta za spanje. Sprotne rezervacije in sprotno surfanje za kampe se je izkazalo za odlično rešitev (verjetno tokrat). Po surfanju na valovih medmrežja najdemo kamp z dobrimi ocenami, vendar spregledamo/zignoriramo komentar, da ga nekdo ni našel (seveda se to nam ne bo zgodilo). Naslov dodamo v navigacijo in pičimo... Se spomnite makadama od prej? No, odšli smo po široki asfaltirani cesti (bila je daljša pot, katero nam navigacija ni predlagala :) )... No, ponovno zavijemo z glavne ceste na makadam, kateri se z dolžino oža in poslabšuje... Gledamo cesto in navigacijo, katera kaže, da smo 3 minute in 500 m stran od kampa... Ker imamo našo pridobitev šele eno uro se ustavimo, ko nam na proti priteče zajec (divji poljski zajec).





Na nebu za nami se pripravlja nevihta, cesta je ozka in mi smo "izgubljeni"... Prešine me misel, ok, tudi zaradi takih pripetljajev smo se odločili za takšen tip prikolice. Enostavno jo odklopimo, najdemo improvizirano obračališče za avto in se vrnemo po makadamu nazaj...


Ko smo na asfaltu ne gledamo več na navigacijo in gremo za nosom... Ne vem zakaj, ampak Litvanci imajo veselje postavljati križišča na najbolj nepregledne dele ceste. V prvo prevozimo križišče, katero nam je 100 m prej nakazal znak za kamp.


Ko nadaljujemo pot v iskanju primernega obračališča se nam odpre razgled na jezero in na grad Trakai. Obrnemo in nazaj po poti v kamp. Na vhodu v kamp nas je pozdravil vratar v super angleščini (pozitivno presenečenje). Našli smo KEMPINGAS SLENYJE, prijava v angleščini, kamp ni zaseden, tako da se z lahkoto začetniško razpakiramo (cena za 2 odrasla, 2 otroka, psa, avto in kamper z elektriko je 39 EUR). Ob vprašanju kdaj se lahko odjavimo je odgovor - ko boste želeli, samo naslednji dan pred nočjo. Na hitro se preoblečemo in na plažo... Plaža je iz mivke, iz nje prečudovit razgled na grad in jezero, ki se razprostira do horizonta (nismo se še navadili na velikost njihovih jezer). Izjemno... uživamo trenutke, ki jih bomo pomnili še celo življenje.


778 views

Recent Posts

See All

Amsterdam