Potovanje po Balkanu

Balkan, bivša Juga… Nekaj privlačnega, mističnega nekaj nostalgičnega. Poleti smo imeli priložnost spoznati dele Hrvaške, Srbije in BIH, katere do sedaj nismo spoznavali.

Tokrat smo Tinycamper-ja pustili doma, saj nam je občutek dajal vedeti, da kampiranje po izbranih regijah morda ni najboljša izbira. To se nam je tudi potrdilo na poti, saj smo v hotelih srečevali avtodomarje in overlanderje, videni kampi pa so zelo samevali. Varnost za štirimi stenami in varovano okolje je za podvig z majhnimi otroki bil najboljša izbira. Se pa nadejamo, da se bodo mnoge obiskane lokacije po Balkanu z leti razvijale, saj je potenciala za razvoj kampiranja neskončno.

DESTINACIJA 1: MEĐIMURJE

Međimurje, severovzhod Hrvaške, neskončna polja, turizem je še malo v povojih. Imajo pa ogromno ogromno potenciala da nekaj naredijo na vodnem turizmu. Na tem delu se nam je ponudila priložnost, da smo spoznali lastnico (takrat) še neodprtega Kamp odmorišta Ludbreg, Nikolino Breber.

Međimurje je kmetijska pokrajina z neskončnimi polji sončnic in koruze. Imajo reko Dravo in Muro ter ogromna akumulacijska jezera. Prebivali smo v Hotelu Kralj in SRC DG Sport & Hotel Panorama. Oba hotela sta lično urejena, z otroškim igriščem. V Hotelu Panorama imajo nogometno, rokometno in košarkaško igrišče. Hotel Kralj je manjši hotel v industrijski coni (v bistvu je industrijska cona kar polovica vasi) - imajo vse in vse je majhno: mali bazen, mali fitnes, malo savno…. Hrana v obeh hotelih je okusna, nočitev pa ni predraga. Obe destinaciji sta idealni za počitek Čehov, Poljakov… na poti iz morja, v kolikor jih zanese čez te kraje.

Kamp Odmorište je nov (takrat še v nastajanju) kamp, zaenkrat še edini v regiji, kateri bo obratoval kot PZA ali kot kamp. Na sami lokaciji bodo tuši, wcji, umivalnik za posodo ter klopi z mizami. Parcele so normalnih dimenzij in ločene med sabo (trenutno) z drugačno barvo peska. Kamp bo v dveh nivojih. Vrhnji nivo bo omogočal zelo lep razgled na Otok mladosti v Ludbregu. Iz kampa vodi pešpot do mesta/vasi, v katerem je veliko versko središče regije. Komaj čakamo, da ga sprobamo tudi med samim obratovanjem.

Obiska vreden je tudi Aquacity Varaždin, kjer dobite občutek, da ste na kaki Istrski prodnati plaži. Anja bi rekla, da je Instagram friendly, pri tem pa se tudi konča. Ni vse kar na socianih omrežjih zgleda fenomenalno lepo res takšno v resnici. Sicer se morajo kot omenjeno še veliko naučiti s področja čistoče, saj je košev za smeti premalo, ogorki od cigaret, razne plastenke in folija od prigrizkov ležijo po prostoru ob celotni obali, kar pokvari izkušnjo. Se pa nadejamo, da v naslednjih nekaj letih te stvari izboljšajo.

KRAGUJEVAC - BEOGRAD - KRAGUJEVAC

Naslednja destinacija na našem Balkan road touru je bila Srbija, natančneje Kragujevac. Kragujevac je industrijsko mesto, v katerem je ogromno proizvodnih obratov, se pa stanovanjski del mesta počasi razvija in iz blokov v socialističnem stilu počasi počasi prehajajo na bolj moderne stavbe.

Pot do Srbije nas je vodila preko Hrvaške (cestnina od Zagreba do meje je bila cca 20€ v eno smer). Za prečkanje meje s Srbijo si vzemite, tudi če ne bo videti kakšne kolone, kar nekaj časa (naj se vam ne mudi). Ko prestopiš mejo prideš v nov svet. Res da smo bili v Srbiji sredi vročinskega vala in da je najbolj trpelo kmetijstvo, vendar pa se je poznalo, da so polja manj negovana kot v sosednji Hrvaški.

Prvi postanek je bil v Belgrade City Hotelu, nasproti glavne avtobusne postaje (na novo obnovljena, vendar nam jo nekako ni uspelo slikati). Hotel je imel varovano zaprto parkirišče, kjer smo pustili avto. V kolikor ne zaupate svojim vozniškim sposobnostim priporočamo, da avto parkirate na kakšnem drugem ograjenem parkirišču. Iz hotela smo se odpravili na Kalemegdan (kjer Sava se bistra v Donavo zlije). To so čari šolanja od doma, da lahko kraje iz pesmi in zgodb tudi v živo pokažeš otroku. Tako si je lahko sin Maj predstavljal razdaljo, katero sta naredila Urška in Povodni mož.

Kalemegdan je super za sprehajanje, ima košarkaško igrišče, dino park, muzej vojaške opreme, razgled na Donavo in Savo, splave in razgled na kar dobršen del Beograda. Nočni razgledi so čudoviti, ko se prižgejo luči na mostovih in stavbah. Hrana v hotelu je bila odlična in za naše cene ugodna.

A s tem obiskom se Srbija še ni zaključila, saj smo se vrnili še 2x. Še drugič (in tretjič) v istem poletju nas je pot v Srbijo vodila z letalom (z avtom smo namreč pri prvem obisku stali na Srbsko Hrvaški meji 6ur in si izkušnje nismo želeli ponoviti). Naj omenim, da se na letališču v Beogradu gradi nov terminal, kar seveda poveča »urejen kaos« v okolici letališča. Letalska karta iz Ljubljane do Beograda je dokaj ugodna, vendar ponovno opozorilo - ne hodite na avion tik pred zdajci, saj se zna zgoditi, da je ponovno kar velika gužva pred varnostno in carinsko kontrolo. Let iz Beograda v Ljubljano je imel vedno zamudo (od 1 do 4 ur), ampak to je južni Balkan in čas teče malo drugače kot smo navajeni v Sloveniji.

Iz Beograda smo se odpeljali v Kragujevac, spali smo v Lust Premium Apartments, Hotel »Squash and cider« ter Hotel Ženeva Lux. Od vseh teh treh nastanitev najbolj priporočamo Hotel »squash and cider«. Gre za prijeten mali hotel odmaknjen na hribe nad Kragujevcem, ima bazen, savno, squash igrišče, hrano kuha lastnik, sobe so ogromne in največje doživetje je bilo, ko je mali lahko spal na pol nadstropja višji postelji.

Hotel Ženeva Lux je, kot pove že ime samo, luksuzni hotel (nekatere sobe so res ogromne in izžarevajo kič), ostale so normalne hotelske sobe, katere so odlične za prespat. V hotelu nimajo običajnega zajtrka ampak si naročiš zajtrk iz menija, hrana je okusna ,o količinah pa se v Srbiji ne razpravlja (občutek smo imeli, da nas s količino želijo »umoriti«).

V Kragujevcu smo obiskali muzej tovarne orožja Zastava, akvarij in "eko" kmetijo. Muzeja avtomobilov nismo našli (pa taki popotniki).

Za postanek za hrano priporočamo gostilno Kapija Šumadije, ponujajo odlično sezonsko solato in tradicionalne Srbske jedi. Vredno pokušine.

Ne priporočamo vrnitve nazaj po avtocesti na »glavni« mejni prehod, saj smo mi na prvem povratku obtičali na meji malo več kot 6 ur (schengen bo zadevo še poslabšal). Zakaj se tako dolgo čaka? Vsakega potnika se preveri v sistemu, za kar je potreben čas. Je pa zanimivo, da vlečne službe krožijo kot mrhovinarji in odvažajo avtomobile, kateri so omagali pri stalnem vklapljanju in izklapljanju motorjev v poletni vročini. Samo doživetje čakanja na meji je svojevrstna izkušnja, tako glasbena, saj lahko slišiš turško, srbsko klasično, moderno glasbo, folklorno hupanje po 5 urnem čakanju je mislim da kar navada, ljudje se sprehajajo dokler ne pridejo do kabine s carino (sprehajanje se po prečkanju meje nadaljuje) do hrvaške kontrolne točke.

Opozorilo: V kolikor se na mejo odpravljate zjutraj bodite pazljivi, saj izčrpani popotniki spijo po travi in parkiriščih, pokriti z odejami brez označb. Previdno tudi sicer na parkiriščih. Bencinske črpalke so na Hrvaškem in Srbiji zelo čiste, osebje pa zelo prijazno.

SARAJEVO, BIH

Iz Kragujevca smo se odpravili preko Čačka v Sarajevo. Pot vodi po magistralni cesti in kljub temu, da je razdalja dokaj kratka, je pot časovno kar dolga. Peljali smo se skozi nacionalni park Tara (vožnjo vam pred Srbsko Bosansko mejo tudi zaračunajo in sicer 20 DIN). Na tem mejnem prehodu se nam je prvič zgodilo, da smo morali pokazati tudi prometno dovoljenje (seveda smo ga iskali debelih 10 minut po predalu, saj se ga od lanske registracije avtomobila nismo uporabili). Po prečkanju meje smo se vozili po kanjonu Drine. Na tem odseku je ogromno policijske kontrole, tako da vozite po omejitvah in uživajte v prečudovitih razgledih, ki jih ponuja narava.

Sledilo je Sarajevo, Baščaršija, čevapčiči, prepletanje kultur. Mesto živi z drugačnim utripom kot vsa mesta, katera smo do zdaj obiskali. Je nekaj posebnega, ima neko svojo energijo. Vojni se ne izogneš. Iz principa smo morali najti mesto atentata na Franca Ferdinanda, z gondolo pa smo se povzpeli na bob stezo, katera je bila uporabljena v olimpijskih igrah 84 ter v kasnejši vojni dodobra porušena. Olimpijski center je nov, urejen in obiskovalcu omogoča tako kolesarske kot pešpoti. V mestu je seveda obvezen obisk ene od mnogih čevapčilnic, mi smo izbrali Željo3. Cene so kljub ogromno turistov zmerne. Manjkal ni niti obisk ene od slaščičarn.

Prespali smo v hotelu Old Sarajevo, kateri je stacioniran direktno na Baščaršiji. Cena je sicer temu primerna, ponuja pa hotel 24/7 sadje in vroče napitke, zajtrk je pripravljen svež zjutraj (če ne moreš spati lahko ujameš, kako ga pripravljajo). Zanimivo je tudi prebujanje mesta, ko se odpirajo lokali in izdelovalci posode šele začnejo s klepanjem pločevine, ko večina turistov še spi. Tako so se zgodaj zjutraj Anja, Maj in Lana sprehodili po prebujajoči se Baščaršiji, kar je njihov najljubši del obiska...

Iz Sarajeva smo krenili proti Sloveniji. Avtoceste se še gradijo, tako da je pot od Sarajeva do Zenice po avtocesti, od Zenice pa do cca 70 km do meje po regionalki (katera ne omogoča kaj hudega prehitevanja zaradi prometa) in nato zadnjih kot rečeno cca 70 km spet nova prazna avtocesta. Na prehodu BiH Hrvaške meje priporočamo iznajdljivost, drugače se boste ponovno načakali. Je pa do meje kar nekaj lokalov s hrano in si tako potešite lakoto in ne izgubite mesta v koloni, pa še njihovo valuto lahko do konca porabite.

Celoten obisk ni potekal v eni sami etapi ampak je sestavljen iz štirih daljših obiskov, tako da smo z vsakim obiskom dobili širšo sliko. Nauk celotnega obiska, je da se ti ne sme nikamor muditi in da na tem delu veljajo drugačni običaji kot so pri nas. Si v neki drugi dimenziji, kjer stisk roke pomeni več kot katerikoli papir, ko pivo ali rakija naredita pečat na vse in kjer so ljudje s katerimi se srečujemo pristni in prijazni. Definitivno se splača zaviti izven turističnih središč, saj tako dobiš sliko realnosti. Nasploh se na poteh izogibamo glavnih turističnih znamenitosti (nekaj jih vendarle obiščemo).

Ker na tej poti nismo spali v kampih, tako nismo nobene nočitvene destinacije detaljno recenzirali. Se pa veselimo morebitnega razvoja kamp turizma v prihodnosti, saj se v drugih časih z veseljem vrnemo.