Začetek solo poti - Nizozemska (S.morje, otok Texel, Waddensko morje)

Še preden sem se s Tinycamper-jem odpravila z otrokoma in psoma na solo pot sem ugotovila, da Nizozemci reees obožujejo kampiranje in to prav v vseh oblikah: kombiji, prikolice, avtodomi, šotorjenje, 4x4… In ko je sezona, so njihovi kampi polno zasedeni. Kaj pri njih pomeni 'polno zasedeni'? Včasih se mi zdi, da so parcele tolikšne, da bi si človek lahko tam naredil vsaj vikend. Sami smo v tistem času bivali v Vakantiepark Sallandshoeve…

Zasebna kopalnica na parceli ni redkost. Zares zares gužve nismo nikoli videli, tudi pri polni zasedenosti, ker predvidijo za posameznika zelo veliko površino… Vsak se 'briga zase', nihče ne kuka čez živo mejo, kako gre sosedu postavljanje svoje izbrane oblike kampiranja, saj so zgleda tako navajeni, da vse postavijo res hitro in brez težav. A ta njihova ljubezen in strast do kampiranja mi je že pred prvim dnem dala prvo lekcijo – kampe se v teh krajih rezervira vnaprej, sploh v sezoni in čez vikende. To je sicer res enostavno, saj ima večina online rezervacije in takoj vidiš, katere parcele so proste in si jo že vnaprej izbereš ter plačaš. A meni je precej hitro bledel nasmešek, ko sem 2 uri brskala za kampi in ugotovila, da so vsi nam super atraktivni kampi polni. Tako smo se žal poslovili od surfarskega kampa in šole srfanja, s katero sem želela presenetiti Maja.

Na dan D smo zjutraj Jureta odložili na letališču v Amsterdamu ter pot nadaljevali proti severu Nizozemske. Na letališču, kjer sem pričakovala največ težav s potencialno pravokotnimi ovinki je šlo vse gladko. Na GPS-u nastavim smer SZ obala in izbran kamp – Strand49. Ni trajalo 5 minut, ko sem zavila na napačno izmed petih vzporednih cest. Sva se pa iz dneva v dan z GPS-om zelo spoprijateljila in sedaj sva najboljša prijatelja na poti 😊. Otroka pa sta si nenadejano ogledala letališče z vseh strani :D.

Tik preden smo prispeli v kamp nas je navigacija vodila skozi tako ozek most, da smo raje kar peljali dalje. Pri naslednjem sem zbrala pogum in zapeljala nanj, na vsaki strani je bilo le za do 5cm prostora. V glavi pa: »Le v kaj sem se spustila?« Za nazaj smo seveda izvedeli, da obstaja povsem normalna cesta nekaj km naprej!!!… Hmm, lekcija 2: Če zgleda neka pot prehuda, je morda bolje iti še malo naprej…

Ampak časa se žal ne da zavrteti nazaj. Prečkali smo uspešno, brez posledic drugje kot na mojih živcih. Po mislih mi je šlo: »Ko prispemo na cilj, si za nagrado odprem pivo.« Samo a veš kaj? Hladilnik je bil prazen, pred nami pa še dolg dan – tako je ostalo le pri misli 😊. Tisti dan je imel sicer še mnogo težkih trenutkov…. Od tega, da sem zapeljala v slepo ulico, do tega, da so očitno poleg kampa ravno pognojili in je bil vonj neopisljiv. Za piko na i se mi je še zdrobil vijak na kolesu prikolice. What a day...

In kaj storiti, ko ti prvi dan na solo poti gre vijak pri kolesu, ki bi moral podpirati celo prikolico? Ja nič, kamp smo vzeli za dlje kot smo nameravali, prikolico pa sem postavila na pomožne tačke. Odklopila sem prikolico od avta ter šla v trgovino po hrano - po takšnem dnevu se je zdelo nakupovanje z dvema otrokoma mala malica.

Že naslednji dan pa je šlo vse na bolje 😊. Ker smo prejšnji dan napolnili omarice in hladilnik, smo se nagradili s slastnim zajtrkom. Odločila sem se, da servisiranje pride na vrsto kasneje in da otrokoma pokažem, da kljub težavam je potrebno v trenutkih, ki nam jih podari življenje, uživati. Tako smo spakirali kopalke, brisače in se odpravili na najbližjo plažo. Avto smo pustili tik preden se je začela pot skozi sipine vse do plaže. Hodili smo precej dolgo, ampak na koncu bili nagrajeni – s prečudovito mivkasto plažo, valovi in toplim morjem. Nekaj dni pred tem smo bili na plaži JulianDorn, ki je bila lepa, a nič v primerjavi s to. Nikjer ni bilo table, da so psi prepovedani, tako da sta se tudi psički z veseljem namakali in naplavali. Lekcija 3: Brez dvoma mi je življenje želelo sporočiti, da če se potrudiš, sledi nagrada. In ta trenutek je trajal ceel dan. Še zdaj sem tam, samo da zaprem oči. Neprecenljivo.

Za naslednji dan sem imela v planu obisk železnine in nakup novega kolesa za prikolico. Odkrili smo, da je blizu nas otok Texel in na moje veselje so imeli tam tudi železnino. In ne samo to… imeli so tudi hude srfarske plaže :D. Do tja smo se najprej peljali s trajektom in nato skozi lepo obmorsko mestece, drugačno jih poznamo na našem delu Evrope... Druga arhitektura, večje ladje, a vse zelo urejeno. Brez težav smo našli pot na velik trajekt (če se prav spomnim, je imel 5 nadstropij). Že to je bila izkušnja sama po sebi 😊.

Ko smo prišli na otok, smo se najprej ustavili v železnini, nato pa se odpeljali do plaže. Do takrat nisem nikoli razmišljala o mogočnosti valov, na katerih je mogoče srfati. Na TV-ju zgleda vse tako enostavno – no, ko smo se bližali srfarski plaži v Texlu, smo obstali z odprtimi ustmi – »waaaaaw«. Prevzela nas je njihova neverjetna moč in bučanje. A to je pri Maju trajalo nekaj sekund, nato pa takoj: »Mamiii, jst grem not! Adijo!« Lana pa je poleg mene skakala od navdušenja. Še »ne, počakaj« nisem uspela reči :D.

Resnično si nisem predstavljala, kakšno moč tvorijo veliki valovi. Doživetje je bilo enkratno. Zaradi velikih valov so se na določenih delih plaže na pesku naredili pravi klifi. Ker pa je bil veter zelo močan, sem na trenutke imela občutek, da bom poletela z njim, kot galebi nad nami. Gledali smo jih, kako v jadra lovijo veter in tako ostajajo na miru, pri tem pa se neizmerno zabavajo. Kot mi😊. Na plaži je bila tudi restavracija, tako da smo dan zaključili tam, nato pa se proti večeru odpravili nazaj na celino. Tisti večer je sledilo še popravljanje oz. menjava kolesa, drugi dan pa pogumno naprej. Dovolj časa smo bili na enem mestu. Ali bi se še kdaj vrnili? Brez pomisleka, pa če bi mogla čez vse še enkrat :).

Cilj naslednjega dne je bilo območje, kjer se Waddensko jezero zliva z Waddenskim morjem. Pokrajina na tem območju je kot da bi jo naslikal in brez dvoma upravičujejo dejstvo, da je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Tako je moj bucket list dobil še eno postavko - sem se želim vrniti in kupiti sliko, kjer je naslikana vsa ta osupljiva lepota. Prav predstavljam si, kako cel dan sedim in le gledam ter srkam danosti življenja in narave.

Na tem območju smo videli najlepše malo ribiško mestece kadarkoli. Tako idilično, mirno - ladjice pa vse v pastelnih barvah. To je tudi območje tjuljnov, zato smo šli naslednji dan v rezervat za tjuljne, kjer jih vračajo po okrevanju od poškodb nazaj v naravo. Poleg Texla je sicer tudi otok, kjer se lahko vidi tjulne (na splošno je teh območij poseljenih s tjulni na Nizozemskem kar nekaj), a sami do zdaj nismo še nobenega videli v naravi. Parkirišče pred rezervatom je bilo dovolj veliko, da smo se tam ustavili s Tinycamper-jem, saj smo nato nadaljevali pot proti Nemčiji. Lekcija uverture poti: Ni vedno enostavno, a življenje ni mišljeno, da je enostavno. Zberi pogum, drzni si in zagotovo te bo nagradilo, če le gledaš v svet s srcem in neustrašnimi očmi.

To je bilo tudi sporočilo starejšega para, ki je pristopil k meni v kampu, ki se nahaja sredi tega izjemnega območja. Sama potujeta že vse življenje, zdaj sta stara čez 70 let in povedala sta, da si želita, da bi v življenju potovala še več, sploh ko sta bila mlajša od 50 let. S tem, da njuni podvigi se meni zdijo izjemni, raziskala sta resnično pol sveta.

Na splošno sem na solo poti srečala dve vrsti ljudi - takšne, ki jim je naredilo tilt in jim ni bilo nič jasno, kako sama ženska potuje s prikolico in otroki po svetu in taki, ki so mi segli v roko in izrazili spoštovanje. V času tega kratkega potovanja sem tako srečala kar nekaj sorodnih duš, ki so mi postali vzor.

Opomba: Intenziteta življenja na takšnih potovanjih je precejšnja, zato je fotografski objektiv zadnje, kar mi pade na pamet vsak trenutek. Če želite videti, kako so ti kraji resnično lepi, ima zagotovo google množico čudovitih fotografij.